Zapis opisnega deležnika na -l
Prišel, videl, zmagal.
Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so slovenščino v javnosti vedno bolj uporabljali meščani. Ker pa so želeli, da se njihova slovenščina razlikuje od slovenščine kmetov in ljudi iz nižjega sloja, so elkali. To pomeni, da niso izgovorili jedeu, fižou, mrzeu, ampak so -L na koncu besed dejansko izgovarjali z glasom L: jedel, fižol, mrzel. Tudi v gledališču so v "ljudskih igrah" govorili tako, kot govorimo danes, v "salonskih igrah" za premožnejše ljudi pa so elkali.
Po prvi svetovni vojni je bilo elkanje odpravljeno, vendar še danes pri številnih besedah lahko slišimo dve varianti: izgovorimo lahko na primer poslušauci ali pa poslušalci. Na portalu Slogovni priročnik si lahko prebereš več o tem, kako se je ta dvojnost ohranila tudi pri zapisovanju besed (npr. volilec - volivec; glodalec - glodavec).
|
KAKO SO TI PODATKI LAHKO KORISTNI?
Če se spomniš na elkanje, si bo mogoče lažje zapomniti, da se besede, kot so delal, bil, rekel, |
||
|
